16. 11. smo obeležili svetovni dan filozofije, ki poteka od leta 2005 pod taktirko UNESCA. Kot osrednjo temo smo v Sloveniji letos izpostavili filozofijo v procesu izobraževanja pod naslovom filozofija v šoli in šola v filozofiji. Na pobudo profesorice Jane Ratkai se je organizirala okrogla miza, na kateri smo dijaki vneto diskutirali in odpirali vprašanja o zastavljeni temi. Ob tem se nam je pridružila študentka 3. letnika dodiplomskega študija filozofije in primerjalne književnosti, bivša dijakinja naše šole, Sofija Ivandič.
Temo smo odprli na področju epistemologije in izpostavili pomen metalnega in umskega doraščanja otrok skozi proces izobraževanja. Gre za prepoznavanje samega sebe, sveta okoli nas in našega odnosa z njim. V tem ima ključno vlogo razum, ki je poleg čutil glavno orodje za spoznavanje sveta, ki nas obdaja. Po premisleku o tem, kako otrok spoznava svet, lahko vidimo, da v neki točki naredi preskok iz izključno empiričnega spoznavanja v spoznavanje in delovanje na podlagi uma. Če je to temeljna človeška lastnost, se zdi edino smotrno, da se ta »organ« za spoznavanje sveta tudi naučimo spoznavati. Kdo smo, namreč inherentno vpliva na to, kako razmišljamo, kateri predmeti v šoli so nam bolj ali manj zanimivi, zakaj je nekomu lažja matematika in drugemu angleščina, in podobno.
Spoznavanje lastnega miselnega aparata je splošna tema, ki jo v šolskem sistemu gimnazij in osnovnih šol nagovarja filozofija. Zato smo se dalje vprašali, na kateri točki javne izobrazbe je smiselno v kurikulum vključiti tudi filozofijo. Ena izmed dijakinj je izpostavila, da se je s filozofijo srečala že v osnovni šoli v poenostavljeni obliki psihoanalize. Postavitev predmeta sicer ni bila najbolj izčrpna, še posebej glede na to, kaj vse filozofija zajema. Ne glede na to je izrazila veselje nad tem, da je tako mlada dobila izkušnjo s filozofijo, ki jo ostali dobimo šele z vstopom v srednješolske prostore, nekateri pa še to ne (večina strokovnih srednjih šol ali usmerjenih gimnazij filozofije sploh nima).
Dejstvo je, da se filozofijo v splošnem mnenju obravnava kot nekaj neuporabnega, saj temelji na abstraktnem mišljenju, ki ni takoj dojeto kot nekaj, kar bi se dalo praktično aplicirati na življenje. To se predvsem vidi v izjavi: »Kaj toliko filozofiraš?« Vendar lahko vsak, ki se s filozofijo dejansko sreča, razume, da je filozofija vedno vseprisotna. Kot prvotna znanost, iz katere so se kasneje razvile vse ostale veje vednosti, ima še danes to možnost, da se nanaša na karkoli, in v tem je njena moč. Prisotni na okrogli mizi smo se strinjali, da je filozofija primerna in potrebna za katerikoli šolski kurikulum. Vendarle pa smo pogledali tudi nasprotni vidik in pri tem izpostavili predvsem problematiko izvajanja tako kompleksnega predmeta že v zgodnjih osnovnošolskih letih.
Glede na to, da filozofija operira predvsem z abstraktnimi pojmi, jih odstira in analizira, smo se vprašali, če z njimi tako mlad otrok sploh lahko umsko operira? Če je odgovor da, kako bi to sploh lahko izgledalo na praktično-izvedbeni ravni?
Otrok je naravno izjemno radovedno bitje, vendar imajo že starši pogosto težave z odgovarjanjem na vsa njihova vprašanja, katerih odgovori se nam samim zdijo tako samoumevni. Pogosto so otroci deležni odgovorov kot »Ker sem tako rekel« ali »Ker tako pač je«, včasih pa so deležni tudi nekakšnega ambivalentnega »ne vem«, ki otrokovemu razumevanju sveta in sebe v njem tako na praktični kot razumski ravni ne pomaga. Praksa filozofije v osnovnošolskem sistemu bi morda lahko odprla potrebni miselni prostor, kjer se ne bi le podajalo odgovorov, ampak omogočilo in spodbujalo samo artikulacijo vprašanj in iskanje odgovorov. S tem bi gojili to naravno radovednost otrok, kvaliteto, ki v odraslosti predstavlja enega izmed glavnih meril inteligence, in namesto ignorance bi tako promovirali iskanje odgovorov. Ob tem se hkrati otroci naučijo, da na čisto vse nikoli ne bomo imeli odgovorov in da s tem ni nič narobe.
Ko govorimo o filozofiji v tem obdobju odraščanja, ne predlagamo nujno novega predmeta, ki se na silo vključuje v že obstoječ predmetnik. Pogovarjali smo se o drugačnem pristopu, kjer se otroka nauči, kako zavzeti kritično in razumsko perspektivo do sveta in sistema, v katerem se nahaja. S podajanjem različnih perspektiv smo prišli do dveh različnih možnih načinov. En je, da bi z njo nadomestili oziroma predrugačili predmet družba in etika. Seveda ne moramo pričakovati, da bo desetleten otrok lahko operiral s pojmi kot so »bitnost«, »subjektivnost«, »sebstvo«, »kategorični imperativ« in podobno. Lahko pa bi preko literarnih del, kot je na primer Mali princ, odpirali vprašanja o obstoju (vsega), o temeljih etike in morale, političnih sistemov in tako naprej. Drug način pa je, da bi k filozofiji v šoli pristopili interdisciplinarno. Torej, da bi se pri obstoječih predmetih, kot so na primer naravoslovje, matematika, slovenščina, uvedel dodaten del, kjer bi tudi učitelji odpirali filozofske premisleke znotraj svojega predmeta. Pri matematiki bi se to lahko storilo z izpostavljanjem samega fenomena števila, torej otrokom plastično predstaviti, da je človeštvo nekoč videlo predmete, jih štelo in si izmislilo nov sistem, kako jih pojmovati. Iz te točke lahko z majhnimi otroki dalje odpremo debato: ali so števila nekaj pomembnega? Zakaj ja? Zakaj ne? Ali si lahko predstavljajo svet brez števil? Ne gre za konkretno filozofiranje, ampak postavljanje in počasno grajenje temeljev, ki skozi osnovnošolsko izobrazbo počasi rastejo do točke jasnih premislekov. Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača.
Otroci bi tako v času gimnazije že imeli osnovna orodja za operiranje s filozofskimi vprašanji in problemi. To znanje pa bi se lahko, kot smo izpostavili v enem od predlogov za kurikulum, apliciralo tudi na druge predmete v šoli. Glavna prednost, ki jo tu lahko izpostavimo, je, da se človek že zgodaj spozna z relacijo med subjektom in svetom, ter jo tudi ponotranji. Prek nje se tako nauči v vsakodnevnem okolju zavzemati kritično pozicijo do sveta in (morda pomembneje) do samega sebe. Subjektivnost, drugačnost in zdravorazumska individualnost so polemike s katerimi, zavedno ali nezavedno, vsak človek stopa v stik skozi življenje. Prepoznavanje teh pojmov in njihove teže nedvomno prispeva tako k individualni rasti kot okolju kateregakoli izobraževalnega sistema.
Ko govorimo o najstnikih in mladih odraslih, bi s spoznavanjem filozofije imeli ti marsikatero prednost v krojenju lastne identitet. Človek JE subjekt in ponotranjenje tega dejstva pripomore k prepoznavanju lastnega uma med umi, k prepoznavanju lastnih interesov, vrednot, kvalitet. Gre za gojenje posameznikov, ki mentalno/razumsko močni in zaradi tega nagnjeni k moralno-etičnemu delovanju, prek katerega se lažje povežejo s sovrstniki in odgovarjajo avtoriteti. Govorimo torej o veščinah, ki posameznika ne zapustijo po končani srednješolski izobrazbi, ampak ostanejo in ga opolnomočijo tudi za kritično držo v odraslem življenju. Spoznavanje lastne bitnosti pripomore, da posameznik ohranja mentalno širino. Namesto vsakodnevnega podajanja nekonstruktivnih mnenj o vsemu, kot pogosto zasledimo v današnji družbi, ki je nasičena z informacijami iz socialnih omrežij, se posameznik nauči mnenja nadomestiti s stališči in ta tudi zagovarjati.
Filozofija prispeva k razvoju človeške drže tako na razumski kot praktični ravni in kot taka pozitivno vpliva na vsako starostno skupino znotraj kurikuluma. Glavni doprinosi so široko in kritično razmišljanje, zavedanje pomena individualnosti in odgovornosti do širše skupnosti in moralnega delovanja. S pomočjo okrogle mize smo imeli možnost, da se o tem odkrito pogovarjamo in izražamo svoja stališča. Sama okrogla miza je kasneje pripeljala do ideje, da bi bil lahko to eden izmed načinov, kako filozofijo pogosteje vpeljati v druge predmete. Njen cilj namreč ni frontalno predajanje znanja s strani plačane avtoritete, ampak ustvarjanje prostora, v katerem dijaki lahko svobodno postavljajo vprašanja, iščejo odgovore in prevzemajo kritično pozicijo, kjer je možnost replike vedno omogočena in celo iskana.
Martina Kranjc, Sofija Ivandić