V četrtek, 30. 11., nas je v okviru državljanske vzgoje obiskal novinar, vojni poročevalec, ustvarjalec dokumentarnih filmov in pisatelj, Erik Valenčič. Predavanje je začel z zanimivo mislijo o dolgčasu. Dejal je, da se bo kdo med njegovim predavanjem morda dolgočasil (kasneje se je izkazalo seveda ravno obratno) in da je dolgčas velik privilegij naše generacije. Nadaljeval je s pripovedmi o vojni, saj že 20 let potuje na območja vojnih žarišč in od tam poroča za naše medije. Kot večina vojnih novinarjev, se je tudi on odločil, da ne bo imel otrok. Med drugim je delil spomin na boj kurdskih dijakov naših let za svojo srednjo šolo in za možnost, da bi se še naprej lahko učili v svojem jeziku.

 

Za eno najbolj strašnih lastnosti vojne je izpostavil, kako hitro se človek nanjo navadi in jo sprejme kot nekaj vsakdanjega, samoumevnega. Kot “zanimivost” nam je tudi razkril, da zvoki eksplozij in streljanja niso tisti, ki napovedujejo največjo nevarnost, pač pa jo predstavljajo žvižgi, ki jih lahko slišiš, če letijo izstrelki v tvojo smer. Opaža tudi, da so konflikti vedno bližje Sloveniji, od Afganistana in Afrike, do Bližnjega Vzhoda in Ukrajine. Spomnil nas je na to, da se krize pojavljajo vse okrog nas in niso nujno vedno neposredno povezane z vojno, kot npr. podnebne spremembe. Sam je najprej humanitarno pomoč vozil v Ukrajino (zeleni konvoji), kmalu zatem pa na Kras v času požarov (rdeči konvoji).

 

S svojo izkušnjo večkratnega nezakonitega prečkanja turške meje, obdane z minskimi polji in bodečo žico, je ponazoril dejstvo, da se z zidovi in žicami ni mogoče ograditi od drugih držav ali celin, saj smo kot človeštvo na tem planetu neločljivi in nas vse čaka enaka usoda. Kakšna ta bo, pa je odvisno le od nas samih. Zato je Erik Valenčič tako nas, dijake, kot profesorje pozval, da smo čim aktivnejši, ker bi s fatalizmom spodbujali vdanost drug pri drugem in bili tako ujeti v začaran krog. Opozoril je na problem razširjenosti depresije in anksioznosti med mladimi, za katerega razlog deloma vidi tudi v tem, da svet spoznavamo preko naprave v naši dlani, ki jo je izumila prejšnja generacija. Paziti moramo na to, da ne postanemo zasužnjena generacija, ki bo le tiho opazovala. Če ne drugega, se moramo vsaj jeziti in tako na konstruktiven način uporabljati našo energijo. Samo razgledan, samozavesten in dober človek je lahko tak, da se z njim ne da zlahka manipulirati.

 

V zvezi z odnosi med ljudmi iz različnih obdobij, je predavatelj opozoril na to, da se moramo učiti iz zgodovine in kritično presojati aktualno dogajanje. To, kar se prične z zatiranjem posameznikov in skupin, ki odstopajo od “norme”, se lahko konča s popolnim odvzemom človekovih pravic, genocidom in vojno. Citiral je ameriškega pisatelja Michaela Hopfa, ki je dejal: Težki časi ustvarijo močne ljudi. Močni ljudje ustvarijo dobre čase. Dobri časi ustvarijo šibke ljudi in ti ustvarijo težke čase. Zaključil je z mislijo, da moramo ostati povezani, ne sovražiti, opazovati svet okrog sebe, opozarjati na krivice in ne dopustiti, da avtoritete v celoti vodijo naše življenje.

 

Nadja Alymova, 3. a