Dijaki tretjega letnika smo se v okviru predmeta državljanska vzgoja udeležili predavanja o ne tako prijetni, vendar zelo pomembni temi. Predavanje je vodila doc. dr. Jasna Podreka, ki poučuje na Filozofski fakulteti v Ljubljani na oddelku za sociologijo, veliko pa se tudi ukvarja z raziskovanjem ter s vprašanjem prepoznavanja, preprečevanja in spopadanja z nasiljem v medosebnih odnosih.

Izhodišče predavanja je bilo, da za preprečevanje nasilja ni dovolj, da govorimo samo o nasilju, ampak je predvsem pomembno, da se vprašamo ali imamo jasna stališča oziroma jasne pojme o tem, kje so meje zdravih in nezdravih odnosov ter kakšna je razlika med konfliktom in nasiljem.

Intimno-partnersko nasilje, ki se dogaja med intimnimi partnerji, ni nekaj, kar se dogaja vedno v starejših letih, ampak obstaja kar nekaj primerov tudi med mladimi osebami in tega je žal vedno več in obstajajo tudi zelo različne oblike. Dr. Podreka je na svojem predavanju govorila tudi o razlikah med fanti in dekleti, zakaj je pomembna ravno ta razlika, kdo izvaja nasilje in na kakšen način se generira nasilje med intimnimi partnerji. Po podatkih raziskovanj, največ najhujšega nasilja v družini in v intimno-partnerskih odnosih povzročijo osebe moškega spola. V 90 % prijavljenih oseb zaradi nasilja v družini so osebe moškega spola. Med umori intimnih partnerjev pa je v 50 %, ko je oseba ženskega spola žrtev, povzročitelj njen bivši partner. V raziskavi dr. Jasne Podreka sta bili najmlajši žrtvi stari 17 in 16 let, povzročitelja pa 20 in 19 let. To temo zagotovo ne smemo vzeti kot nekaj smešnega, niti ni ta tema daleč od nas, saj se v vsakdanjem življenju srečujemo z njo. Gre za širše družbeno vprašanje ali nam je sploh jasno kaj je ljubezen, kaj pomeni zdrav odnos, kje so naše meje zahtev v intimnem odnosu, ali je lahko v odnosu prisotno trpljenje ipd. Ravno tako prihaja do največjih težav, saj si sami ne znamo odgovoriti na taka vprašanja. Ljudje imamo zaradi raznovrstnih sporočil, ki jih dobivamo v javnosti, zelo napačne predstave o tem, kaj si jaz kot posameznik lahko privoščim v nekem odnosu in česa ne smem. Te predstave so povezane tudi s tem, katerega spola smo, kakšno je naše razmerje …

Problem se pojavi, ko mi nasilje opredelimo kot stvar neke psihologije in da se pojavlja samo pri določenih posameznikih, ampak nasilje je pravzaprav stvar vrednot, vrednot oziroma predstav, kako jaz kot posameznik razumem določene stvari. To prepričanje, da ko stopimo v razmerje z nekom, da ta oseba postane moja last je zelo prisotno z neko pozicijo razumevanja sebe kot dominantnega v odnosu. Gospa Podreka pravi, da je tudi to povezano s tem, kako razumemo spolne vloge ter kako razumemo žensko v odnosu do moškega in obratno. Prav tako pa je to povezano tudi s tem, kaj nam ponuja kultura, filmi, glasba, splet … Marsikateri filmi, glasba, romani prav zares napačno opevajo nasilne odnose. Še ena zanimivost, ki jo je predavateljica omenila in je zastrašujoča, so podatki, ki so bili narejeni v zadnji anketi s strani Zavoda za šolstvo. V njej so mlade spraševali o enakosti med spoloma, o tem kako fantje razumejo dekleta ter obratno. Podatek je bil, da je približno četrtina fantov odgovorila, da so dekleta manj sposobna kot oni, da nimajo kaj delati v politiki ipd. Tako so odgovorili fantje naše starosti. Zastrašujoče je, od kod tako razmišljanje, saj se glede sposobnosti rodimo enaki. Do teh razlik pride skozi življenjske poteke in socializacijo, ki žal še vedno spodbuja tovrstna prepričanja. Problem v današnjih časih je tudi to, da so influenserji postali naše nove reference. Za primer smo si vzeli Andrew Tate-a ter t. i. Tradewives, ki kritizirajo vsakršno obliko emancipacije žensk ter spodbujajo to, da je za žensko najbolje, če ostane doma, skrbi zase in svojo lepoto ter je na tak način popolnoma odvisna od osebe, s katero je v odnosu. Tukaj ne govorimo o tem, da je narobe, če se dve osebi odločita za tak stil življenja, ampak govorimo o tem, da se na tak način poveča možnost zahtevanja zlorabe, zmanjšujejo se možnosti samostojnega življenja. Največji problem žensk, ki spodbujajo taka sporočila, je v tem, da same tega ne želijo. S to temo nam je predavateljica povedala, da je zelo pomembno, da nikoli ne zaupamo na slepo.

Pogovor smo nadaljevali, zakaj je pomembno razmišljati o tem, kaj sploh je nasilje in poznavanjem razlik  med običajnim konfliktom ter nasiljem, kajti nasilje ni samo fizično in osebe velikokrat nasilje zamenjajo z običajnim konfliktom. Toda kaj je razlika? Treba se je zavedati, da ni že vsaka oblika konflikta tudi nasilje in obratno. Konflikt pomeni spor, različnost mnenj in stališč in cilj reševanja konfliktov je, da pridemo do skupnega dogovora, ki je vedno v korist obeh oseb oziroma je sprejemljiv za obe osebi. Nasilje pa pomeni ravno nasprotno. Gre za težnjo, da nekoga poskušamo namerno ponižati, ga prestrašiti, mu škodovati ali celo uničiti. Ko govorimo o nasilju, praviloma govorimo o porušenih razmerjih moči med osebami, ki so v nekem konfliktu. Da gre za običajni konflikt vemo takrat, ko se osebi ne bojita, ne bojita se izraziti svoje mnenje, želje, zahteve, cilje, težave. Merilo, da nekaj ni nasilje, je da drug drugega pustimo pri miru. O nasilju pa govorimo takrat, ko teh mej ne spoštujemo, ko ena oseba ne razume enega preprostega ne.

Specifike nasilnega odnosa so, da se zelo počasi in postopoma razvija. Nasilni odnosi so na začetku popolnoma običajni, potem pa se razvijejo v večji in resnejši problem, saj se odvija na psihični ravni. Psihične oblike nasilja se v največji meri kažejo kot izrazito pretiran nadzor nad življenjem osebe, ki je z menoj v odnosu. Intimno-partnerske odnose zaznamuje prekrivanje in kroničnost zlorab, kar pomeni, da se različne oblike nasilja med seboj prepletajo, velikokrat pa se pridruži še fizično nasilje – ni pa nujno.

Proti koncu predavanja smo se pogovarjali o tem, kaj je bistveno, ko govorimo o nasilju. Nasilje ima v osnovi skupno točko in pomeni rušenje in nespoštovanje mej drugega. To pomeni, da meje postavimo tako, da ostanemo mi to, kar si želimo biti. Merilo, da smo neko mejo neustrezno postavili, je naše počutje. V zdravem odnosu bo posameznik razumel naše meje, našo situacijo, skupaj bova poiskala najboljšo rešitev za problem ipd. V nezdravem odnosu bo pa ena oseba omejevala drugo, ji ne bo zaupala, jo bo napadla. Meja med zdravim in nezdravim odnosom je ta, da zdrav odnos gradita dve osebi, ki se znata znotraj tega sporazumeti. To ne pomeni, da ni kompromisov, ampak je pomembno, kako se ti sklepajo.

V zaključku bi poudarila, da se zdravi odnosi gradijo na medsebojnem spoštovanju in da lahko že na samem začetku vidimo ali bo odnos zdrav, poln medsebojne pomoči, ljubezni, spoštovanja. Če pa v odnos stopimo v prepričanju, da smo nekaj več od drugega, tu bomo težko zgradili zdrav odnos. Zdrav odnos gradita dve avtonomni osebi in to avtonomijo je vedno potrebno ohranjati.

 

Avtorica besedila: Nikolina Bokan, 3. b