Predavanje z naslovom “Če bi psi govorili,…” ki smo ga imeli v okviru predmeta aktivno državljanstvo, je obravnavalo pomembne vidike odnosa med človekom in psom, ter poudarilo odgovornost, ki jo prinaša skrb za živali. Predavanje sta pripravila Ula Brank Pečko pod okriljem Društva Belina tačka – društvo za pomoč ljudem in živalim v stiski, v okviru projekta Bellyna zapuščina in trener psov Petar Babić ter pes Cupid.
Na začetku smo spoznali Bellyno zgodbo. Belly je bila psička, ki je večino svojega življenja preživela privezana na žico. Ne glede na letni čas in razmere je bila privezana zunaj, poleg tega pa je bila deležna nasilja s strani lastnikov, kar je vodilo v mnoge poškodbe, med drugim tudi slepoto na eno oko. Lastniki so jo zanemarjali in se z njo obnašali kot da ni živo bitje, kar je bila tudi osrednja tema predavanja. Belly je kasneje na srečo rešila Ula, ki je zanjo poskrbela tako, kot si je zalužila, četudi samo za nekaj let njenega življenja, saj si vsak pes zasluži skrb in ljubezen, ne glede na starost in dotedanje izkušnje. Predavatelja sta nam pokazala tudi nekaj drugih primerov psov, ki jih takšne organizacije rešujejo, skoraj vsem pa je bilo skupno to, da je za njihovo stanje kriv človek. Ključna težava, ki privede do takšnih primerov je dejstvo, da ljudje pogosto pozabimo, da je pes živo bitje, ki čuti tako kot mi, zato je pomembno, da dobro premislimo preden se odločimo za posvojitev psa, saj se mnogi ne zavedajo odgovornosti, ki jo ta prinese. Te zgodbe so pokazale kako močno se lahko pes spremeni, ko dobi ljubezen, varnost in ustrezno skrb. Psi, ki so bili nekoč prestrašeni in nezaupljivi, so se sčasoma odprli in postali zvesti.
Pomembno je tudi, da pes ni darilo in ni dodatek, ki bi bil za vsakogar. Pes je obveznost, ki mnogim predstavlja preveliko breme, kar pogosto vodi v zanemarjanje in zapuščanje, kar ima za psa hude posledice – tako fizične kot tudi psihične, saj zapuščeni psi pogosto trpijo zaradi lakote, bolezni in strahu, predvsem pa izgubijo zaupanje v človeka. A če se odločimo, da to odgovornost sprejmemo in ga vključimo v svoj vsakdan, je pes lahko naš najboljši prijatelj.
Izpostavila sta tudi razliko med pridnim in vzgojenim psom, saj je veliko ljudi ne pozna. Priden pes je tisti, ki je miren, tih in ne povzroča težav (pogosto so bolj prilagodljivi na različne situacije), kar pa ne pomeni nujno, da je tudi vzgojen. Glavna vloga vzgojenega psa pa je, da posluša in uboga svojega lastnikam (to so po navadi psi, ki imajo za sabo veliko treninga), kar pa lahko pomeni, da ni najbolje prilagojen na nekatere situacije, na katere ni navajen, kar ga spravlja v stres, saj težje izpolnjuje ukaze lastnika. Moramo pa tudi razumeti, da so si psi med sabo različni, kar pomeni, da se med sabo vedejo različno, kot primer pa nam je predstavil psa Kusa, ki je napadal ljudi, a po pravilni vzgoji, ki je terjala tudi nekaj ugrizov, se Kus lahko sedaj sprehaja kjerkoli ne da bi napadal okolico, saj trenerju zaupa. Vzgoja psa torej ni zgolj učenje ukazov, ampak predvsem gradnja odnosa, ki temelji na zaupanju in razumevanju.
V zaključku sta predavatelja poudarila, da sobivanje s psom ni le enosmeren odnos, temveč vzajemno učenje. Psi nas lahko naučijo živeti v trenutku, izražati čustva in graditi pristne odnose. Če bi psi govorili, bi nas verjetno opomnili, naj bomo bolj sočutni, odgovorni in prisotni.
Predavanje je bilo poučno in čustveno, saj si večina ni predstavljala kako pogosto človek negativno vpliva na življenje psa, všeč mi je bilo, da sta predavatelja pripovedovala o resničnih zgodbah, ki so bile žalostne, a na srečo se je večina dobro končala. Poslušalce je predavanje spodbudilo k globljemu premisleku o odnosu do živali in nam pokazalo realno stran življenja s psom. Ob predavanju sem vsebine lahko povezala tudi z lastnimi izkušnjami, saj imam tudi sama psa. Spoznala sem, kako pomembno je, da mu namenimo dovolj energije in razumevanja, saj na tak način vzpostavimo večje zaupanje.
Avtorica: ŽIVA KREŠ, 3.B