V sodelovanju z Amnesty International Slovenije je aktiv za filozofijo, sociologijo in psihologijo organiziral dogodek z naslovom OSEBNE ZGODBE IZBRISANIH. Predstavitev in pogovor je potekal v veliki predavalnici 26. novembra 2025. Naši gostje so bili Katarina Keček, Ratko Stojiljković in Irfan Beširević.
OSEBNE ZGODBE IZBRISANIH
»Rekli so, da bomo lahko živeli tako kot prej. Potem pa so nas izbrisali.«
Zgodba, ki je večina med nami ne pozna. Cena osamosvojitve Slovenije, o kateri se ne govori. Boj za pravice, ki se vleče že trideset let in ga še vedno ni konec. Tisoče življenj, z eno samo odločitvijo izbrisanih iz registra obstoja, prečrtanih z vseh seznamov s pravicami in čez noč vrženih na cesto. Tisoče zgodb in eno samo trpljenje; to so izbrisani.
Si predstavljaš, da prideš domov in v svojem stanovanju zagledaš tuje ljudi, ki ti z nič kaj izbranimi besedami povejo, da to ni več tvoj dom in da se poberi, ali pa bodo poklicali policijo? Si lahko zamisliš sebe na cesti, brez dokumentov, brez družine, hrane, pribežališča? Samega, čisto samega, nasproti tebe pa stoji ves svet? Ljudje se ti smejijo, te ozmerjajo z okupatorjevim pomagačem in še z marsičim drugim, česar se niti ne spodobi napisati. Življenje, ki si si ga zgradil z lastnim trudom dan za dnem in ki je bilo takšno kot vsa druga, se naenkrat sesuje v prah. Zakaj prav ti? Kakšna računica je oblasti napeljala k temu, da izbrišejo prav tebe? S kakšno pravico so to storili? Kdo so oni, da jim je to dovoljeno?
Dijaki 3. b smo prisluhnili zgodbam treh ljudi, ki so bili leta 1992, potem ko je Slovenija postala samostojna, izbrisani iz registra slovenskih državljanov, prav tako pa jim je bilo vzeto stalno prebivališče, ki so ga do takrat imeli z vso pravico. Zgodbe, ki so popolnoma različne, imajo eno stičišče; krivico. Krivico, ki so jim jo storile oblasti in ki vse do danes ni bila popravljena. Obtoženi so bili zločina, ki ga niso storili, obravnavali so jih na način, ki si ga niso zaslužili, živeti pa so morali tako, kot noben človek ne bi nikoli smel živeti. Mnoge izmed njih so deportirali čez mejo, kjer je tedaj divjala vojna. Strpali so jih v taborišča, kjer so se njihove zgodbe žalostno in bedno končale. Drugi so imeli več sreče. Ostali so skriti v Sloveniji, se uspeli povezati med sabo ter tožiti državo. Izborili so dve zmagi na sodišču, pa so kljub temu le redki dobili (sramotno majhne) odškodnine, pravico do stalnega prebivališča in državljanstvo. Ljudje so trdili, da so si sami krivi. Obsojali so jih in jih niso razumeli. Le počasi se je javno mnenje začelo spreminjati, le stežka je država priznala napako. Izbrisani pa so se borili in se še vedno borijo za pravice, ki ne bi nikoli smele biti vzete brez pojasnila, možnosti zagovora ali pritožbe nobenemu človeku. Njihove zgodbe nas lahko le navdihujejo in opominjajo, kako srečni smo pravzaprav lahko, da imamo to, čemur pravimo normalno, tu in tam rahlo dolgočasno, vseskozi pa čudovito življenje.
Avtorica teksta: Jasna Premk, 3. b