Kar dva meseca je, odkar smo se vrnili s potepanja po Španiji. Ravno prav, da ga imamo še vedno v mislih in da nam riše nasmeh na obraz. Malo pa smo tudi lahko španski. Ko nas priganjajo, kdaj bo kakšna reportaža, je  »mañana« vedno odličen odgovor.

Po štirih letih je bil že čas, da se ponovno odpravimo na pot. In smo se. Bil je četrtek, 26. 10. 2023, ko se nas je za poln avtobus odpeljalo novim dogodivščinam na proti. Čakalo nas je enaindvajset ur vožnje do Barcelone. Slišati je veliko, vendar resnici na ljubo vožnja hitro mine navkljub iskanju pravega položaja za spanje. Zjutraj smo se že zbudili v Španiji, si na Junqueri privoščili zajtrk in si malo zatem ogledali Dalíjev muzej. Salvador Dalí je eden treh velikih španskih umetnikov 20. stoletja. Človek težko strne misli in občutke ob ogledovanju vseh umetnin. Nenavadnost, izvirnost, genialni um so brez dvoma tiste misli, ki jih delimo vsi.

Po ogledu »jajc in kajzeric« na fasadi Dalíjevega muzeja, smo odhiteli proti katalonski prestolnici, Barceloni, kjer nas je čakalo kosilo in prvo spoznanje, da Španci ne razumejo, kaj pomeni dobro zapečeno meso. Sicer pa se nad ponudbo »all you can eat« ne gre pritoževat.

Polnih želodčkov smo se odpravili raziskovat naprej. Dan smo začeli in nadaljevali v Picassovem muzeju, kjer smo imeli priložnost občudovati ne samo njegova, temveč tudi Mirójeva dela, ki so bila na začasnem gostovanju v muzeju. Tam smo lahko spremljali umetniški razvoj Pabla Picassa, od začetnih realističnih slik, kjer smo kar težko verjeli, da jih je narisal v starosti štirinajstih let, preko kubističnega in vse do ekspresionističnega izražanja. Imeli smo priložnost podoživeti še enega slikarskega velemojstra, Diega Velázqueza, v številnih Picassovih variacijah Las Meninas. In da dneva ne bi končali v drugačnem duhu, smo v Morski katedrali poslušali zbor, ki je prepeval Händlove pesmi. Včasih je tudi kakšen nenačrtovan dogodek več kot dobrodošel.

Verjamem pa, da smo zvečer že vsi komaj čakali na toplo in udobno posteljo. No, za nekaj partij taroka smo še imeli energijo.

Naslednji španski dan sta zaznamovala dva velika barcelonska grala: Sagrada Familia in Camp Nou. La Sagrada Familia, najbolj znano delo arhitekta Antonia Gaudía, je preprosto veličastno. Vsakič, ko jo obiščemo, ostanemo brez besed, presunjeni nad njeno lepoto. Zlitje arhitekture in narave je popolna, sprehod med kolosalnimi stebri je kot sprehod v gozdu mogočnih dreves, svetloba v toplo-hladnih tonih doda svojo čarovnijo.

Naj se sliši še tako trivialno, Camp Nou, čeprav v gradnji, je novodobno romarsko središče v rimskem duhu kruha in iger. Za nekaj trenutkov stopiti v čevlje velikih mož (in tudi žena), ki se podijo ali si podajajo žogo, je zanimivo doživetje. V novem interaktivnem muzeju postaneš del ekipe, ki bije kot eno.

Vmes smo si privoščili skok do parka Güell z najdaljšo klopco na svetu in izjemnim pogledom na Barcelono. Tudi papig ni manjkalo.

In že je bil čas, da se odpeljemo proti Valenciji, na večerjo, na kar nekaj večernih partij taroka (vsaj nekateri) ali pa preprosto na klepet in počitek. Čakal nas je namreč nov, naporen dan. Kot že vrsto let smo tudi sedaj naleteli na maraton, se ob stari rečni strugi reke Turije odpravili do vhoda v mesto skozi Las Torres Serranos, kjer nas je pričakala skupina bobnarjev in nam narekovala intenziven ritem. Sprehod po mestu je bil ravno dovolj za okušanje: mestna katedrala, v kateri naj bi bil shranjen sveti gral, okrogli trg, mestna hiša, stara železniška postaja … in kdo potrebuje vse te znamenitosti, če pa imamo čurose v najstarejši čureriji v mestu in pa kar dva medota, ki sta morda napovedovala vrhunec ogleda v Valenciji, obisk Mesta umetnosti in znanosti. Če je Gaudí zaznamoval Barcelono, je Santiago Calatrava spremenil Valencijo. Srednjeveško mesto, ki se staplja z moderno futuristično arhitekturo in te osupne. Vedno znova! Za konec valencijanskega popotovanja smo si ogledali oceanografski muzej, kjer je verjetno večina dijakov prvič videla beluge, različna morja pa so ponujala svoje spektre življenja. Še predstava z delfini, drag fast food in ja, uganili ste, spet smo se šli vozit, tokrat nazaj v Barcelono.

V Barceloni nas je obiskal David, prof. Heredero Zorzo, ki je skupaj z našim novinarjem in pisateljem Erikom Valenčičem predstavljal knjigo Sence ne gorijo. Dijaki so ga bili res veseli, približno tako, kot so se razveselili medvedkov v Valenciji. Ravno tako je bilo prisrčno srečanje s sošolcema Tomom in Jako, ki sta bila v Španiji v lastni režiji.

Zadnja noč je bila čas za … pogovore in skrivanje v sobah, za pogovore in plese na terasi … za druženje! Zadnji dan smo preživeli v panoramskem ogledu mesta in ogledu mestnega središča Barcelone, občudovali smo glasbeno dvorano v Katalonski glasbeni palači, kjer vrata na široko odpirajo dobri glasbi vseh zvrsti. Videli smo tudi, kako so se pripravljali na koncert ob Halloweenu. Dvorana, ki je na prvi pogled precej manjša od Gallusove dvorane našega CD, sprejme skoraj tisoč ljudi več. Okrašena z vitraji, mozaiki, keramiko, lučmi je bila krasna dopolnitev arhitekturni posebnosti Barcelone.

Za konec smo načrtovali še en vzpon devetih etaž v La Pedreri, meščanski hiši, ki jo je zasnoval Antoní Gaudí. Dobili smo vsaj malo vpogleda, kako je bogati sloj živel pred enim stoletjem.  Vsakič znova lahko ugotovimo, da so naše kopalnice manjše, pa da tudi bideja nimamo povsod. Morda najbolj zanimiv del tega ogleda je mansarda, ki je spremenjena v muzej, v katerem lahko lažje razumemo, od kod je Gaudí črpal svoj navdih. Na terasi, polni vesoljskih dimnikov, smo si vzeli čas za opazovanje mesta in srkali zadnje vibracije mesta.

No, čisto zadnje še ne. Skupaj smo odšli do glavne tržnice, La Boqueríe, se nagledali vsega nenavadnega sadja in morskih sadežev, videli nešteto »črnih tac«, potem pa si končno privoščili čas za samostojno odkrivanje mesta, nekateri so uspeli priti tudi do plaže.

Če nas je vse dni razvajalo sonce in pravzaprav poletne temperature, je na koncu moralo še malo deževati, toliko, da vemo, da ta pojav poznajo tudi v Španiji. Še zadnja skupna večerja, enako dolga pot nazaj proti Sloveniji in verjetno iskrena želja, da se še kdaj vrnemo.

Kako strniti misli? Za nami je bila še ena čudovita ekskurzija, polna novih doživetij, odkritij in spoznanj. Vse to tudi zaradi našega vodiča, g. Tilna Gabrovška, najboljšega vodiča, kar jih poznam. Potovati z njim je preprosto, predvsem zato, ker vem, da bo vse teklo tako, kot mora. Ker mu zaupam, ker skupaj potujeva že dolgo in verjamem, da to ni bila zadnja skupna dogodivščina. Ravno tako ne gre nič manjša zahvala profesoricama Sergeji Sluga in Barbari Bolarič, na kateri se vedno lahko zanesem. Zdaj že lahko mirno zapišem, da smo popolnoma uigran team.

Ne gre pa pozabiti tudi na dijake. S takimi dijaki, kot so bili na tej ekskurziji, je veselje potovati. Opazovati, kako jih prevzamejo posamezne stvaritve, kako končno razumejo, zakaj s takim navdušenjem pripovedujem o njih, zakaj se nikoli ne naveličam. Videti iskrice, ki se prižgejo, in prepoznati željo v plamenu, da se vrnejo. Neprecenljivo!

Iskreno rečeno me je bilo kar malo strah, zdaj pa vem, da jih lahko odpeljem s seboj kamorkoli. In naj bo to najava nove ekskurzije v Španijo februarja 2025, tokrat z avionom v Andaluzijo! Se že veselim!

 

Klavdija Mele, prof. španščine