V okviru ur aktivnega državljanstva smo konec meseca septembra imeli organiziran  voden ogled razstave o Izbrisanih in pogovor z nekaterimi osebami, ki so bile izbrisane. Dogodek je potekal na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Najprej smo si ogledali plakate, na katerih so bile slike ljudi in njihove zgodbe ter kako so doživjali izbris. Potem smo se odpravili v učilnico, kjer se je začelo predavanje, najprej z nekaj uvodnimi informacijami, ki nam jih je povedala direktorica Amnesty International Slovenija Nataša Posel, kasneje pa sta nam svoji zgodbi predstavila še Ratko Stojiljković in Irfan Beširević.

Kaj sploh je bil Izbris? Izbris je bil postopek, v katerem je bilo 26. 2. 1992 nezakonito izbrisanih 25.671 posameznic in posameznikov iz Registra stalnih prebivalcev Slovenije. To se je zgodilo brez obvestila, brez odločbe in brez možnosti pritožbe. Ti ljudje so pravno nehali obstajati, posledično so jim bile odvzete številne človekove pravice.

Zakaj se je Izbris sploh zgodil? Pred osamosvojitvijo so živeli v Jugoslaviji in imeli jugoslovansko državljanjstvo. Po osamosvojitvi pa so določili rok, do katerega so si morali ljudje urediti slovensko državljanjstvo, nekateri so oddali vlogo in so dobili odgovor, drugim so vlogo zavrnili, tretji pa odgovora sploh niso dobili. Torej, Izbris je bil nezakonit, protiustaven, diskriminatoren in je kršil človekove pravice.

Kakšne so bile posledice Izbrisa? Večinoma deportacije (brez odločb), ljudje niso imeli pravice do dela, zaposlitve, niso imeli nadomestila za brezposelnost ali zdravstvenega zavarovanja, bili so brez socialne pomoči, niso imeli pravice do šolanja po osnovni šoli in še druge posledice.

Najprej nam je svojo zgodbo predstavil Irfan Beširević. Rojen je bil v Bosni in Hercegovini, sicer pa je od prvega leta starosti živel v Sloveniji. Kljub temu, da je leto pred osamosvojitvijo dobil nov osebni dokument, mu ga je po osamosvojitvi  uslužbenka na Upravni enoti uničila. Bil je izbrisan, postal je brezdomec. Rešil ga je gospod, ki mu je nudil streho nad glavo, hrano, pijačo, v zameno pa je skrbel za njegove družinske člane in pomagal pri hišnih opravilih. Po večnem pregovarjanju s sodniki in policijo je po dolgih letih dobil slovensko državljanstvo, danes pa je član organizacije Amnesty International. Dejal je še: ˝Vsi smo drugačni, ampak vsi smo ljudje.˝

Kot drugi nam je svojo zgodbo predstavil Ratko Stojiljković, ki je bil sin izbrisanega. Izbris se je dogajal, ko je bil še otrok in ni razumel, kaj se dogaja in zakaj je v družini prihajalo do prepirov in selitev. Iz Beograda do Zagreba so njega in njegovo družino  ˝prešvercali˝, saj druge opcije ni bilo. Na srečo jim je uspelo priti do Slovenije, mnogim ostalim pa ne. Ratko je svoje otroštvo preživel zelo težko, saj je bilo zaznamovano z uporom. Zaradi izbrisa in njegovih posledic je danes tak človek kot je, izbris je imel nanj zelo velik vpliv. Danes je tudi on član organizacije Amnesty International.

Predavanje mi je bilo zelo všeč, saj se mi zdi pomembno, da smo tudi mladi seznanjeni s takimi temami, o katerih se ne govori. Zahvaljujem se direktorici Amnesty International Slovenija in obema članoma  Amnesty International, da sta z nami delila svoji zgodbi. Upam na še več takih predavanj.

Avtor: Aleksandra Mihelič, dijakinja 3. A razreda

 

Mnenja nekaterih dijakinj/dijakov:

Poudarili so, da so bili Izbrisani ljudje, ki so v Sloveniji živeli, delali in si ustvarili življenje, a so kar naenkrat ostali brez urejenega statusa, za kar najprej sploh niso vedeli in brez možnosti ureditve pravic. Spoznala sem, da posledice Izbrisa pri mnogih ljudeh trajajo še danes. Razstava in pogovor sta name naredila močan vtis. Tema je bila zahtevna in čustvena, a se mi zdi pomembna, saj nas opozarja na pomen enakopravnosti in spoštovanja človekovih pravic.

Izbrisani v Sloveniji so se nas dotaknili predvsem zato, ker si težko predstavljamo, kako bi se počutili, če bi nam država čez noč odvzela pravni status in s tem številne pravice. Menimo, da je pomembno, da se o tej temi govori, saj so bili prizadeti resnični ljudje in njihove družine.

O Izbrisanih razmišljam kot o ljudeh, ki jim je bila storjena velika krivica. Najbolj me je prizadelo, da so nekateri ljudje, ki so bili dejansko rojeni v Sloveniji tudi ostali brez dokumentov. Težko si predstavljam, kako bi se počutil, če bi nekega dne izvedel, da me država več ne priznava, da sploh ne ostajam.

Zelo me je presenetilo, kako malo ljudi ve o tem, čeprav je bilo toliko oseb prizadetih. Tudi sam sem pred obiskom vedel precej manj, ampak sem vesel, da se je to spremenilo. Obisk me je spodbudil k razmišljanju o človekovih pravicah in o tem, kako pomembno je poznati zgodovino države. Menim, da bi morali o Izbrisanih vedeti več predvsem mladi, zato so taki dogodki zelo pomembni. Najbolj mi je v spominu ostalo, da za številko 25.671 stojijo resnični ljudje in njihove življenjske zgodbe, zato se mi zdi pomembno, da se o Izbrisu še naprej govori in da ga ne pozabimo.